Siva hišna goba

Siva hišna goba ali solzivka (lat. Serpula lakrymans), tudi hišni lesomor, je ena najnevarnjših razkrojevalk vgrajenega lesa. Do nove okužbe lesa z vznikom gobe lahko pride ob prisotnosti spor, pri vlažnosti lesa nad 20%. 

Najpogostejša mesta okužbe so predeli, kjer prihaja do zamakanja, ali trajno vlažna mesta lesa, predvsem na mestih, kjer se les ne uspe presušiti.

Siva hišna goba ali solzivka (lat. Serpula lakrymans) se kot vsaka gliva, pri ugodnih pogojih razvije po uspešni kalitvi spore (po domače je spora seme glive). V fazi razvoja se najprej tvori tkivo gobe, micelij. Ko je micelij dovolj razvit se tvori trosnjak, ki je pri  sivai hišni gobi ali solzivki (lat. Serpula lakrymans) v začetku belo rumene barve, zrel pa v sredini postane živo rjave barve. Rjave barve so tudi spore  sive hišne gobe. Ko je goba dovolj razvita

Specifična lastnost sive hišne gobe je vlaženje materialov pred seboj in okoli sebe. Ker se na povrćini micelija ali ob trosnjaku pojavljajo kapljice se siva hišna goba imenuje tudi solzivka. Siva hišna goba ali solzivka z vlaženjem pred seboj ali okoli sebe ustvarja na lesu ali drugih celuloznih materialih pogoje,  ki ji ustrezajo za nadaljni razvoj in razkrajanje sicer suhega lesa. Solzenje je ključna lastnost, ki predstavlja poglaviten izziv pri sami sanaciji hiše ali druge vrste stavbe v primeru napada objekta s sivo hišno gobo (serpulo lacrymans) ali solzivko.

Zaradi dejstva, da serpula lacrymans ali siva hišna goba sama, kot produkt lastnega metabolizma producira zadostne količine vlage, da lahko preživi, je ni mogoče uničiti s presušitvijo lesa ali območja (stene, tal, stropa).  

Pri sanaciji objekta je treba dosledno upoštevati smernice, ki veljajo tako za lesene in klasično grajene objekte, v katerih je uporabljen les. PREBERI VEČ

Več  o temi Siva hišna goba ali Serpula lacrymans.